kondenzator

“kakorkoli obrnemo, vse skupaj je ena sama orgiastična zmeda trkov/ konfliktov med osebnostmi/ egoti, ki se na vse možne načine replicirajo/ ponatisnjujejo/ virtualiziratjo/ kopirajo v pop artovsko neskončnost, ki jo tehnologija omogoča. otrok je edina oprijemljiva bioLoška alternativa medijskemu/ mehanskemu repliciranju, ki nas te dni na valu imaginarnega tehnološkega čudeža podvaja v neskončno brezčasnost medijskega prostora, ki ga trenutno obdobje omogoča – edina logična razlaga. logično logika včasih ni dovolj splošna in tu svoj evolucijski davek pobere zenovska kontemplativna razlaga, ki na svoj praktično kozmični način najde odgovor na vsako vprašanje – saj ni obsedena z logiko; ki zahteva enoznačne rešitve in tako takoj zgubi svojo univerzalnost, nam pa s svojo sizifovsko vztrajnostjo ponudi kup praktičnih rešitev, ki jih zenovski modreci še dooolgo ne bi materializirali v stvarnost, a jih kljub temu z veseljem uporabljajo.

medij kot zatočišče zatrtega/ nepotešenega/ neoboževanega ega v trenutnem prostor-času, kjer je resničnost samo še najbolj zapletena simulacija množičnih medijskih halucinacij in privatnih internetnih revolucij, kar jih je družba kdaj doživela. vse je bolj relativno od relativnega od relativnega, kot bi v sanjah sanjali sanje o sanjah, ki so le družbeno sprejete blaznosti, ki pa jim mehansko/biološki uspeh, služi kot dokaz superiornost. medij/ medijska pojavnost ni nič drugega kot tehnološka proteza osamljenemu egu, ki se želi na svoj način multiplicirati v neskončnost – računalniški avatrji so prve primitivne oblike, ki tavajo v meglenem jutru rojstva interneta.

internet in socialna omrežja (večina sveže globaliziranih nekritičnih uporabnikov bi rekla kar g**gle in face****) – neskončno multipliciranje trivialne vsebine na mediju vseh medijev je zastonj. Posamezniku na dotik miške ponuja digitalno pripadnost digitalnim plemenom, totalno 3D akcijo na ploskvi ekrana, ves čas je vsakdo zvezda, ki teh svojih nekaj trenutkov večnosti lebdi v temni mišolovki planetarnih korporacij, ki o njem vedo več, kot sam o sebi. še kar naprej vse skupaj obračamo/ primerjamo/ kategoriziramo in medtem ko to čorbo pakiramo v škatle, včasih kar pozabimo, da živimo v najbolj prelomnem času človeštva, saj se prastare paradigme in reference lomijo v orkanu nove optike sveta, ki nam jo bo diktiral internet. vsi mehanizmi, ki so prej varno lebdeli v sferah elit in zlatega kapitala, ki ga je omogočil ping/ Lag v ciklu medija, se danes kot kurba ponujajo vsakemu, ki bi se rad podaljšal v večnost. to pa ni nič drugega, kot zanka navideznaga blišča in količine, medtem ko se je bit praktičnega pomena izgubila v kokainskem goltanju extremov, ki nam jih mediji s pornografsko vulgarnostjo butajo v polje percepcije na vsakem koraku urbano/ kibernetičnega vsakdana.

medij je pravzaprav le izpopolnjena oblika ogledala, ki s pomočja nano-optične tehnologije, prenaša wildovski/ narcisov odsev vsakega ega posebej na planetarno površino sferičnega zrcala, ki ga v megalomanskih sanjah sanja Supernezavedno, ki ga skrbno čuva Superego s superorožjem, superjunaki, droni in sateliti, kar pa je v krutem svetu evolucijske dialektike edino merilo uspeha.”

Misli / tisto, kar naj bi nas delalo ljudi / za silo oblikujem v besede, ki naj bi bile podobne kristalu, a te se v neskončni zanki biološkega programa le zblojene odbijajo po lobanjici privatnega vesolja in odmevajo v praznost vsakdana, medtem, ko jih mesim v svoj vsakdanji kruh preživetja in valjam po trivialnem prahu povprečja, v katerem varno jadram skozi viharje – v skodelici čaja, ki že od zjutraj ničesar ne počne na lijaku.

Nekje v meni pa se skrivajo epske pesnitve, ki napete drhtijo, zaklenjene v nekakšno dušo splošno sprejemljivega in za silo razgledanega primata, ki se potika po masivni betonski džungli sodobnega sveta plastike in neona, ki pa se z vsakim dnevom bolj spreminja v ploskev ekrana, ki prinese vsakemu, karkoli si želi, naravnost v njegovo betonsko maternico doma, v kateri pa nikdar še ni zadišalo po maminem pecivu. In najbrž zaradi tega prav po kmečko hrepenim po vsem tistem, kar je v moji matrici dojemanja zapletenega mehanizma življenja, refernenčna točka ugodja – v končni fazi najbrž prava maternica in mamina dojka – mehka / topla / dišeča / voljna, bolj kot oaza po večdnevni žgoči žeji, nekje v neusmiljeni puščavi na drugem koncu sveta.

Potem postanem nekdo drug, ko z besedami ukrivljam čas in preganjam vakum absurdnega vsakdana. Nekaj dni in ur sem kot poet, ki ni preklet v kamen tišine, ampak njegove rime premaknejo vse množice, ki jih je kapitalizem po prekrokani noči izpljunil v blato globalne vasi robotov / dronov / kloniranih paradižnikov / satelitov / optičnih kablov / luksuznih mega križark / stopljenih ledenikov / silikonskih pevk brez posluha / infantilnih politikov, ki hlastajo, da bi potešili srednješolske spolne fantazije, ki so jih v mladosti zavrnile. Milijoni razočaranih / prevaranih, si želijo le vse stvari, ki jim jih ponujajo plakati in katalogi in HD reklame na televiziji, ker so prepričani, da bi jih adidasovi copati osrečili in mackintoshovi gizmoti razsvetlili, pred templjem potrošništva, kamor jih vodi njihova intuicija zapravljanja. Vsi ti ljudje so le lutke želja, ki so jih za njih spoducirale drago šolane glave v drobovju neke korporacije. Raje utihnem in reflektorji ugasnejo in zabava se konča, moja rima ni bila dovolj osta – moja misija je propadla.

Razočaran po kameleonsko okamenim in se za nekaj milionov let v steber spremenim, kot da spim in si želim, da, ko se zbudim, me bo čakal moj svet v zelenje in sončno glasbo nežno odet. Svet nesmrtnih ljudi, ki jim ni do stvari, ki nočejo ničesar imeti, saj so drug drugemu dovolj in vse kar imajo so zgodbe, ki jih nihče ne piše. So le smeh in solze in majhne strasti, za katere danes časa ni, saj moramo trošiti / zapravljati / nabirati / požirati in konzumirati, da bi preživeli teh nekaj trenutkov večnosti.

Ogden Marsh township
iowa
Population 1.260

Američani/ ampak ne tisti iz iowe/ posnamejo cel kup filmov, s katerimi zadnjih 50 let suvereno bombardirajo globalno mrežo kinomategrafov, ki so s svojo podobo določali, kako mora globalna uspešnica izgledati in kdo v njej nastopati; happy end samoumeven (The Expendables – stari prdci se ne dajo). Obstajajo tudi ameriški filmi, ki izgledajo, kot bi jih posneli Kitajci. Kitajski filmi pri katerem je vsak drugi poimenovan z ameriškim imenom. In ameriški filmi, v katerih Amerika izgleda, kot bi se ji zgodili vsi filmski apokaliptični scenariji črnega konca v istem popoldnevu.

The crazies sicer izpusti precej popolnih koncev planeta, nam pa končno razloži, kako/ kje so nastali prvi zombiji. Simulirani mrtveci v simuliranjem okolju filma so le »evrery day Joeti« iz vsakodnevne ameriške vasice, ki pa v danem-zastrupjenem okolju postanejo okrutni množični morilci iz ameriških »block buster« horror filmov. Ampak saj bo sistem poskrbel za vas, ker ve kaj je z vami narobe. Sistem pride, kot smrt točno, brivska britev ostro in materializiran v več kot 600 miliard dolarjev letno vredni vojski, na obisk, razložiti ljudem, da jih je strup okužil že pred 3emi dnevi in da je za njih bolje/ v imenu sistema seveda/ da bi bili čimprej mrtvi. Hladno/ kirurško/ uniformirano/ brez dotika/ malce kafkovsko opravlja protokol dekontaminacije.

Strup/ droga/ biološko orožje/ virus je medtem pripadnike lokalne skupnosti naredil superagresivne. Sistem še kar prihaja pomagati/ najprej sebi, svoji državi in njenemu proračunu/ in to tako, da s satelitsko natančnostjo izbriše iz google Eartha lastno naselje z vso njegovo vsebino. Časa, da preživeli prebivalci na kreativne načine odstranjujejo svoje sosede, vulgarno potešijo vse svoje psihoze, sprostijo svoj zatrti nagon moči in nakrmijo sadistično zver, zaklenjeno v možganih kolektivne podzavesti, je vse manj.

Ameriški šerif, njegov, kot 3je psi zvesti, tovariš in noseča žena. Že brez ubite najstniške hčerke material za enosobno dramo v maniri angleških kriminalk, na katero je padla atomska bomba iz kokic in kokakole – ameriška urbana drama, ki se na srečo dogaja na ruralnih področjih, je inteligentno premešana z duhovitimi dialogi (Is he dead. – If he is, he won’t mind waitn.), vsemi ameriškimi stereotipi, resničnimi in izmišljenimi množičnimi morilci, finskimi video igrami, čudovito fotografijo, spletterji in popolnoma neznanimi ameriškimi igralci, kar je za film samo dobro.

Obstajajo namreč tudi ameriški filmi, ki prodajajo karikature svojih filmskih junakov za ceno čistega zlata. To da nekateri niti igrati ne znajo, v dobi hiperrealnega niti ni važno, važno je samo, da si slaven in če se klatiš po hollywoodu, je precej večja verjetnost, da boš globalna filmska zvezda, kot če živiš v Belgiji. Tudi prebivalci Ogden marsha niso v hollywoodu, pravkar se jim dogaja konec sveta in edino česar se spomnijo, je to, da živijo, kot da je to njihov zadnji dan.

Ameriške sanje se končajo 2 dni kasneje. Idealni par atomske Amerike, ki je prežvečil že vse svoje vzorce, se vzorno objame v soju manjše jedrske explozije, ki predstavlja začetek nečesa novega – večjega. In ker je film večji od sveta in Amerike skupaj, je tudi ves svet, skupaj z Ameriko, njegov. Z vsemi njegovimi fantazijami, psihozami, travmami in željami in kaj več bi si lahko želeli, kot da bo v sekvelu igral Woody Harrelson. Ogden marsh township – deleted.

Cedar rapids
iowa
Population 128.056

komad za zraven

zdi se mi, da se je zgodovina že zdavnaj končaLa in razdrobila na fraktale/ fragmente, ki lahko obstajajo le v mreži/matrici in s svojo sočasnostjo, ultimativno presekajo dojemanje resničnosti (resničnost – okolje, ki v nas sproža nevronske senzacije). rišejo/brišejo se meje sveta po nastanku mreže/matrice, ki pa niso več zasidrane z newtonovim sidrom mehanike, niti ne lebdijo v magmi dialektične napetosti bipolarne/ atomizirane polpreteklosti, ampak v medijskem golažu lebdijo skupaj s hologrami in avatarji, ki nam s sofosticiranimi/ hudo abstraktnimi medijskimi manipulacijami rišejo brezskončno fraktalno mejo držav/ superdržav, s to razliko, da se je svet s pomočjo nanotehnologije prilepil na dvodimenzionalno sferično zrcalo mreže, ki zahteva povsem drugo optiko percepcije, če seveda hočemo plavati po vrhu tega čudovitega simulakra (simulacije višjega reda). ampak to so govorili že stari grki/ rimljani in naši starši – na drugačen način in z drugimi besedami. kaj pa oni vedo o videoigrah/ spotih. svet gre v maloro, ta mladi so grozni in bliža se konec sveta, govorijo, odkar se zavedamo sami sebe; mogoče pa se samo staram in to

slikca:Nera

svet se mapira/kartografira v virtualnih prostorih nedefinirane/meglene mreže, ki je s svojo svetlobno hitrostjo in hologramsko natančnostjo najprej v orbito poslala najbogatejše – bančnike in gradbenike. od tega smo vsi lepo živeli, dokler se balon virtulanih transakcij ni s svetlobno hitrostjo odlepil od atmosfere mehanskega/zemeljskega in veličastno počil v metafori skoraj kilometerskega (800 m) burj dubai –> burj kalifa – primerjava z nekaterimi kolektivnimi spomini je samoumevna. balon bo pa seveda pokal znova in znova, saj se je prihodnost šele dobro začela. pišejo se vzorci/paradigme krasnega novega digitalnega sveta, ki je dokončno pobegnil vsem dosedanjim otipljivim referencam in na področju čisto nove percepcije oblikuje nekakšno planetarno zavest – ki ni nič drugega, kot soapopera z zelo slabim scenarijem, v katerem vladajo klovni s smrtonosnimi šalami, ostareli igralci poceni porno filmov, pedofilski duhovniki in silikonske pevke šlagerjev – ja, izberemo si jih sami.

nekateri frigidni umi v orbiti religioznega so v svojem abstraktnem bivanju in svetniški odmaknjenosti od realnega sveta to že dojeli. nočejo pa sprejeti tega, da se antična doba linearne lepote, ki je v newtnovi mehanični dobi glorificirla lepoto popolnoma ravne črte/ horizonta, ki nam je omogočal primerjavo stvari in s tem platformo za dialektično dojemanje vesolja, katerega bistva si enostavne ne morejo izbrati sami. horizont se ja razblinil v puščavo mehurčkov/orbit, ki samozadostne lebdijo v mreži hiperrealnega, ki je nekako poslednja referenčna točka na koncu črte, ki se je iz jedrske eksplozije silovito razblinila v čudovite metuljčaste/ kaotične algoritme, po katerih se potika nomad/ turist/ vagabund današnjega sveta, ki neobremenjen z navlako zgodovine diha ta kibernetični spleen in se po dialektični spirali vrača na vedno isto mesto, ki je obenem vedno nekje drugje.